»Moje bistvo se ne izraža ne z besedami ne z mislijo . . .«

»Kdo sem? Kje sem? V katerem času sem?«

»pesniku smrti in rapsodu življenja«

»Mar ni bilo dovolj, da sem življenje živel, da sem srečal več ljudi, kot se je nabralo bralcev mojih knjig?!«

»Logika in perspektiva sta samo pripomočka, s katerima / prepričujemo sebe in druge, da je utvara popolna, večna, / neuničljiva. Potem pride Praznina in nas odpihne v / poslednji kot svoje ničnosti, da smo čisto majhni, kot na / sliki oni, ki stojijo v daljavi.«

»To ni več / poezija, to je samo še življenje, ki se je naučilo množice / besed, nekaj jezikov, se hranilo s knjigami, manj z romani / kot z verzi. Čas, odvržen na marmornata tla knjižnice, ne / bo nikdar postal čas obdobja, stila, smeri.«

»Sem le popotnik k zahodnoindijskim obalam od Goe proti Trivandrumu, zato je moje besedišče skromno.«

»kar najbolj ustrezna prispodoba negotovega, radostnega, čudovitega življenja, ki ga lahko upihne že nekoliko močnejši veter«

»Ivo Svetina je popeljal v konec 60. let, 'ko smo bili Pupilčki tvoje pleme', in od tam v 80. leta, ko se je pri Jovanoviću učil, kaj je gledališče in kaj je novo gledališče, ki si ga je zamislil v Mladinskem gledališču.«